Ob svetovnem dnevu knjige, ki ga obeležujemo 23. aprila, je Noč knjige na Osnovni šoli Jurija Dalmatina zasijala v naših domovih. Zadišale so besede in se povezale z vsem, kar nas obdaja.

V četrtek, 23 aprila, sva z mamico brali knjige pozno v noč. Brali sva knjigo »VEČ KOT JE MOGOČE«, napisal jo pa Pero Zlatar. Malo je brala mami, malo jaz. Veliko boljše mi je, ko mi bere nekdo drug. Potem boljše razumem, kaj piše. Knjigo je izbrala mami, saj jo je velikokrat brala, ko je bila stara toliko kot jaz. Govorila je o otrocih, ki so bili izbrani za naslov PLUS ULTRA. Vsi ti otroci so naredili nekaj junaškega v svojem življenju. Govori o otrocih iz celega sveta. Prebrali sva zgodbe, ki se imenujejo: Potrpežljiva deklica, Z rokami, ki jih ni bilo, Življenjska matematika in Otrok, ki je naučil hoditi svojo mater. Najbolj mi je bila všeč zgodba Otrok, ki je naučil hoditi svojo mater. Zgodba govori o dekletu, ki je imela mamo, ki zaradi bolezni ni mogla hoditi. Dekle se je odločilo, da bo poleg svojega šolanja šla v šolo, ki jo je naučila kako pomagati ljudem, ki ne morejo hoditi. Tako je čez nekaj mesecev mamo naučila hoditi z berglami. Zgodba mi je bila všeč, ker se je deklica odločila, da bo vsaj poskusila naučiti svojo mamo hoditi. Knjigo bi priporočila tudi drugim, da vidijo, zakaj je potrebno pomagati in da je včasih dovolj nekaj majhnega, pa že lahko pomagamo.Tudi jaz sem enkrat naredila nekaj malega. Bilo je lani, na konjskem taboru. Že cel dan je zelo pihalo. Družina od našega trenerja je prišla pogledat, kaj počnemo, a je tako pihalo, da so mogli pomagati pri držanju šotora, saj bi ga drugače odpihnilo. Hčerka od trenerja je imela mlajšega bratca, ki je bil star tri leta. Bilo ga je strah vetra, hčerka od trenerja je prišla do mene in rekla, da je njenega bratca zelo strah. Potolažila sem ga in odpeljala k sestrični, ki je tudi pomagala nesti vse, kar smo imeli v šotoru. Ko sem povedala, da je fantka strah, je sestrična vse uredila in ga je odpeljala k staršem. Meni se zdi, da je bilo to nekaj majhnega junaškega.

                                                                                                          Brina Cedilnik, 4. a

V četrtek, 23. 4. 2020, smo imeli na naši šoli projekt Jurij Dalmatin bere v noči, zato sem se odločila, da preberem knjigo. Ker so zaradi izrednih razmer knjižnice zaprte, sem na internetu poiskala e-knjigo. Izbrala sem si Uganka Londonskega očesa avtorja Siobhana Dowda. Zgodba govori o dečku Salimu, ki z mamo Glorio prispe v London k svoji teti in ostali družini. Pove, da bi rad šel na Londonsko oko in želja se mu navidezno uresniči, vsaj tako je bilo videti Kat in Tedu. Ker se nikoli ne vrne iz Londonskega očesa, začnejo z njegovim iskanjem, a ga zelo dolgo ne najdejo…konec pa naj ostane skrivnost, razen za tiste, ki boste knjigo prebrali. Knjiga je zelo čustvena, ob njej se lahko zamislimo o nekaterih življenjskih pojmih kot je smrt, ki je v knjigi zelo dobro razložena.
Brati knjige je pomembno, saj tako bogatimo naš besedni zaklad in domišljijo. Lažje tudi oblikujemo stavke in bolje opišemo posamezen pojem. Ob branju knjig se tudi sprostimo, če imamo veliko dela ali pa slab dan. Dobra knjiga se vedno prileže.

Tinkara Kranjčevič, 7. c

22.35 – čas, neprimeren za resno delo, čas, rezerviran za zbiranje posebnih draguljev, posebnih misli, posebnih doživetij. Nad Koprivnico – mila pomladna noč in prgišče zvezd – ne toliko, kot v visokih poletjih, a vendar – za srečo – dovolj.
Trenutno – tri knjige: Luciferka – o Svetlani Makarovič – zgodba posebnega človeka, Drugo ime za Ljubezen, C. McCullough – roman, prebran že večkrat, a še vedno izzivalen, po koncu druge vojne in razpokah v ljudeh ter odgovornosti in lirika V meni je dež, S. Votolen  – pesmi o izgubi, razočaranju, žalosti …
Uživate tudi vi? Gotovo, ne more biti drugače, saj ste v najboljši družbi – s knjigo, ki ne laže, ne sili, ne zasvoji, ne uničuje, ne pretepa, je samo posoda, polna obilja in lepote …
Lep pozdrav vsem in vsakomur.

Irena H. S.

Noč, ko stvari in bitja, ki nas obdajajo, nenadoma oživijo in zablestijo v vsej svoji čudaškosti, avto dobi mladičke, luč visi na tleh, svetilka pa oddaja – temo! Svet je poln nenavadnih in skrivnostnih pojavov.
»Čisto počasi in tiho se je z drugega konca sobe prikotalila košarkarska žoga, na hrbtu sem začutil lahen vetrič, ki ga je povzročil modri balonček, s stropa se je, tako da je raztegnila svoj kabel, spustila luč, iz kuhinje pa se je po prstih prikradel stol. Okrog mene se je zbiralo vse več bitij in stvari. In vsi so strmeli v knjigo. Še tako majhne stvarce in včasih komaj opazna bitjeca so lahko prav tako pomembni kot njihovi veliki kolegi, ki so vsem na očeh.
Tako je Kęstutis Kasparavičius v Kratkih zgodbah opisal skrivnostnega gosta, zmenek, zajca, avto, gobe, strašno zgodbo, pingvine, marsovca, cvetlična lončka, jagode, črni dan, kačo, televizor, leteča mačka, žirafo, tekmovanje stolov, goro, čolniča, sladolede, pelikana, ogledalo, sušilnik, luč, preste, blazino, svetilko, oblak, stensko uro, upor, žepni nožek, glasbenike, drva, kengurujko, prašiče, otok, mesec …
JA, svet, ki nas obdaja iz dneva v dan, je čudežen in presenetljiv. Le pripravljeni moramo biti na to, da ga uzremo na nov način.
(KASPARAVIČIUS, Kęstutis. 2018. Kratke zgodbe. Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2018. ISBN 978-961-7047-01-1)

Jožica Škrlec

Lars Pulko, 3. c

 

Svetovni dan knjig sem preživela zelo lepo. Našo dnevno sobo sem spremenila v knjižnico. Povabila sem mamico na pravljično urico. Ona mi je zvečer v domači knjižnici prebrala zgodbico. Počutila sem se zelo lepo. Tudi jaz sem mamici prebrala eno zgodbico. Nato sem še poklicala svoji prijateljici Laro in Lano na Viber in smo vsaka v svojem bralnem kotičku prebrale zgodbico, ki smo jo izbrale.
Bilo nam je lepo, ker smo se videle in slišale, čeprav smo narazen. Tako so bralne zvezdice zasijale v našem domu.

 Irena Jović, 3. c

  Lana Kovač, 3. c

    Pesniška zbirka Drevo

Učenci 5. č razreda