Danes smo uro slovenščine izpeljali malo drugače. Namesto da bi v besedilih iskali, podčrtovali in si označevali vse mogoče, smo se odpravili v šolsko knjižnico. Tam smo z gospo knjižničarko spregovorili o Francetu Prešernu in njegovem pomenu. Spoznali smo novo pesniško obliko – gazelo, ki smo jo prebrali in poiskali njeno sporočilo. Nato pa smo umetnost začeli povezovati z umetno inteligenco in njenimi prvinami. Chat GPT-ju smo »naročili«, naj ustvari gazelo o nesrečni ljubezni. Hmm, zanimivo, a hkrati tako tuje in hladno je delovalo njegovo besedilo. Prišli smo do spoznanja, da so dela umetne inteligence lahko še tako kreativna in zabavna, nikoli ne bodo tako dobra kot tista, ki jih ustvari človek. V pesem, v risbo, v besedilo vključimo svoje mnenje, izlijemo svoja čustva in občutke, nekaj, kar našemu ustvarjanju da smisel. Živimo v času, kjer je tehnologija vsepovsod okoli nas, toda ne smemo pozabiti, da se lahko kdaj ustavimo, vzamemo v roke dobro knjigo in se podamo v svet domišljije.
Neja Jevšnik, 9. a